Neža o Črepinjah, Štef o Playboyu

Neža o Črepinjah, Štef o Playboyu

Radio Študent, 5. maj 2024 ― K Niku je prisedla Neža Šivec, pa sta rekla nekaj o Črepinjah, njenem stripovskem prvencu, ter o stiku z brezdomci. Janez pa je na Celjskem strip festivalu prisluhnil Piinemu pogovoru s hrvaškim striparjem in animatorjem Štefom Bartolićem. Slišati je bilo nekaj o njegovih izkušnjah z ustvarjanjem animiranih filmov ter stripa Dick Long za hrvaški Playboy.
Zamišljena podoba

Zamišljena podoba

Dnevnik, 3. maj 2024 ― Jerajeva razstava se upira misli tistega, ki jo je proizvedel, in tistega, ki se jo trudi prepoznati. Jacques Ranciere pravi, da ta nedoločenost postavlja pod vprašaj razmik med dvema idejama podobe, podobo kot dvojnico neke stvari in podobo,...
Suzana Brborović: Kolektivna iluzija

Suzana Brborović: Kolektivna iluzija

Hiša kulture v Pivki, 28. april 2024 ― osebna razstava Suzana Brborović: Kolektivna iluzija10. – 31. 5. 2024 otvoritev 10. 5. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Slikarka Suzana Brborović se v svojem delu osredotoča na bivanjsko tematiko, zanima jo predvsem dinamično razmerje med našim organskim obstojem in strukturiranostjo različnih sistemov okrog nas, ki ga raziskuje v preseku med nastajanjem in minevanjem skozi tok časa. Kompleksnosti tematike ustreza zapleten proces ustvarjanja, za katerega je značilno nalaganje in postopno odvzemanje barvnih plasti, uporaba različnih perspektiv in pogledov, prepletanje geometrijskih mrež, struktur in linearne risbe na eni strani ter slikanja s svobodno potezo, toniranjem, senčenjem, na drugi. Slike, ki nastanejo skozi ta proces, so nasičene z izobiljem vizualnega. V njem imajo osrednje mesto konstrukcije, ki v starejših delih (pred letom 2020) spominjajo na zapletene infrastrukturne objekte, trdno zasidrane v prostoru, v novejših pa se postopoma otresejo materialnosti in kot breztežna abstraktna ogrodja lebdijo v prostranosti dnevnega ali nočnega neba. Konstrukcije so prepredene z barvnimi polji organskih oblik, ki se razkrijejo skozi proces odstranjevanja barvnih plasti, in sproščenimi potezami s čopičem, ki mednje zarišejo igrivo barvno risbo. Na ta način umetnica v slike vnaša organskost in do določene mere tudi naključnost. Ta komponenta se v starejših delih povsem podreja konstrukciji, kot njena senca ali vanjo zaprta snov, ki izbruhne samo priložnostno, v novejših pa seže prek njenih okvirov, jo vse bolj prekriva in ponekod že povsem prevlada. Vzporedno s tem se tudi konstrukcije rahljajo, posamezni elementi lezejo vsaksebi, razpadajo in se razblinjajo, do točke, ko s slike popolnoma izginejo. V najnovejših slikah, predstavljenih na tokratni razstavi, se poudarek pri preučevanju mrež in struktur, v katere je vpeto naše bivanje, premakne iz materialnega, industrijam in tehnologijam podrejenega življenjskega okolja v prostrani svet duha, kjer se porajajo naše mi
še novic